Visoko maje slavja se drevo
In sto košatih vej se v vetru ziba.
Nad plodno zemljo močno dviga,
Ker korenine skrite, trdne so!



Obenem bil Poljanec je vrtnar
Požlahtnil versko, narodno sadiko,
Oskrboval vsa leto zdaj mladiko
Ljubezni vodo ji prilil vsekdar!


Je zdaj mladika zrasla v drevo,
A kaj! Viharji silni ga podreti
Ne mogli so, ker Koglek ves zavzeti,
Enak čuvaju branil ga trdnó!
Celó nasilnost trpel je grenkó!


In želja glasna iz srca privre:
Slovenska nam beseda sveto kliče:
Ostati njej doma, v cerkvi, priče,
Potem sovrag drevesa ne podre!

Mirko Isop

Škocijanski župnik